V petek 10. 5. 2024 smo v Varstveno delovni center v Ince se najprej zbrali, da smo se pripravljali za izlet. Ko sta se dva avtobusa pripeljala, se je večina sodelavcev že vkrcala, mi pa smo se nekaj minut prej odpeljali z dvema kombijema. Odhod je bil ob 7:15. Odpeljali smo se v Cerknico. Ko smo približno ob 8:30 prišli do tja, smo šli sesti na klopco, da smo lahko pojedli zajtrk, ki smo ga vzeli s sabo. Pili smo kavo in pojedli rogljiček.
Potem smo se zmenili, katera skupina bo šla gledat cerkniško jezero in katera v muzej. Ko smo mi šli tja, smo si ogledali kratek film, ki je pokazal, kaj se v jezeru dogaja, še pred tem pa smo prisluhnili zvoke dežja, nevihte, ptice in tudi druge nekatere živali. Po končanem ogledu filma, ko so ostali šli že ven, sem se zaklepetala s šefico tega muzeja. Razlagala mi je nekaj stvari v zvezi z jezerom. Inštruktorji so me komaj izvlekli ven, tako jo je bilo prijetno poslušati.
No, mi smo šli nazaj na klopce, da smo počakali ostale. Mrzel veter nam je ves čas nagajal. Kasneje smo šli vsi skupaj še na kosilo. Ostali so šli noter v restavracijo, mi pa smo ostali kar zunaj, saj po stopnicah bi težko prišli do restavracije. Natakar nam je postregel s slastnim kosilom, z jabolčnim sokom ter s sladico in kavico. Med kosilom nikakor nismo mogli biti tiho, ves čas smo se pogovarjali, se smejali, da je bilo veselje. Z nami je bila tudi naša direktorica s svojo psičko. Ampak pojavil se je nek mucek, ki je sicer od te gostilne. Najbolj smešno je bilo to, da se je pod mizo sprehajal okrog naših nog, pa še skočil je čez naročje direktorice. Kako smo se nasmejali! Po kosilu smo malo peli, igrali na inštrumente, vendar smo morali zaključiti s tem, da smo se poslovili od natakarjev in se odpeljali domov.
Ja, izlet v Cerknici je bil res prijeten in sončen, a ne brez mrzlega vetra.
Zahvalila bi se zaposlenim, ki so mi pomagali pri hoji.
Hvala!
Maja Osolin
