Vsi se radi spominjamo končnih izletov, ki smo jih doživeli. Pričakovanje, odštevanje dni do izleta, pripravljanje nahrbtnika, veselje, da bomo cel dan preživeli s prijatelji in se imeli lepo. Zaradi tega in želje, da našim uporabnikom ponudimo nekaj posebnega, novega, lepega, poučnega in morda nekaj takega, da se spopadejo s potencialnim strahom in presežejo kakšno miselno oviro, smo se letos odpravili v kraljestvo Človeške ribice – Postojnsko jamo. Kakšno doživetje! Zgodaj zjutraj smo se podali na pot polni pričakovanja. Pred vstopom v jamo smo se podkrepčali, prejeli vsak svojo karto in vstopili. Najprej smo si kapnike ogledali z vlaka, po 10-ih minutah, nas je večina izstopila in nadaljevala ogled peš, nekateri pa so imeli krajši ogled in so se z vlakom odpeljali nazaj ven, kjer so nas počakali. Vodnik nam je v jami povedal veliko zanimivih in poučnih stvari. Koliko lepega smo videli! Jama je bila razsvetljena na pravih mestih ter usmerjala našo pozornost na najlepše kotičke. Na borih 10-ih stopinjah Celzija, nam ni bilo pretrano vroče, vendar je bilo vredno malo potrpeti, saj takih čudežev narave nimamo priložnosti videti vsak dan. Ves čas je v jami potiho odmevalo: »Poglej tam!«, »Tale izgleda, kot da bi nekdo sedel!«, »Si videl, kako je lepe barve!«, »Doma bom povedal, da s stropa visijo špageti!« itd. Za »piko na i«, smo imeli možnost videti kar 4 Človeške ribice, ki so v poltemi živele svoj jamski vsakdan. Lepotam jame smo se, s tempom prilagojenim našim zmožnostim, predajali skoraj eno uro. Uporabniki so se potrudili in pogumno prehodili pot. Ko smo se zopet vsedli na vlak, so bili vsi ponosni nase, da so zmogli in bili zadovoljni, nad doživetjem. Pohvaliti moramo osebje Postojnske jame, ki je bilo zelo prijazno in vsi so se potrudili, da so se prilagodili našim željam v največji možni meri.
S Postojnsko jamo naš izlet še ni bil zaključen. Rahlo utrujeni in zelo lačni, smo se odpravili na turistično kmetijo Hudičevec, ki ima, kljub bližini avtoceste, prijetno in zelo lepo okolico. Z nasmehom so nam postregli okusno kosilo, po katerem smo se predali sončnim žarkom okrog kmetije, odigrali rundo balinanja, streljali na gol, pozdravili osličke, ki so se pasli v bližini in se zadovoljni ter prežeti z lepimi občutki odpravili proti domu.
foto: Aleš Hlastec