Zaključek leta po naše

Objavljeno dne 20. dec, 2018 v Dogodki

Dne 20.12.2018 je avla enote Mengeš v VDC INCE završala v prazničnem pričakovanju. Zaposleni in uporabniki enote Mengeš in enote Moste smo vedeli, da nas čaka poseben dogodek.

Kmalu je na oder prikorakal pevski zbor VDC INCE pod vodstvom Eve Žagar Jelnikar. Pevci so nam pripravili presenečenje. Njihov koncert namreč ni bil običajen nastop, temveč je bil zasnovan kot odprta vaja. Naredili smo nekaj vaj za dihanje in opevanje ter se nato lotili starih in novih božičnih pesmi. Povabljeni smo bili tudi k skupnemu prepevanju repertoarja zbora in uživali ob primorski in koroški ljudski, živih ritmih iz Konga ter uglasbljeni izštevanki. Zbor je svoj nastop dodatno popestril s plesnimi in dramskimi elementi ter zvokom harmonike in različnih tolkal. Vzdušje je ob petju in plesu postalo dovolj sproščeno, da je ob koncu tudi vodja enote Mengeš hudomušno predlagal spontan pevski nastop zaposlenih za uporabnike. Zahtevna publika se je zabavala ob zagnani, a precej manj uglašeni praznični improvizaciji. A nič zato. Zbor nam je s svojim odprtim pristopom namreč pokazal, da so sodelovanje, dobro vzdušje in umetniška svoboda pomembnejši od brezhibne intonacije. In da je prav vsak lahko pevec.

Najbolj slavnosten trenutek je nastopil, ko je direktorica Vladka Pacek podelila jubilejne nagrade: za deset, dvajset, trideset in letos prvič tudi štirideset let udejstvovanja v VDC INCE. Med aplavzi in čestitkami smo izvedeli nekaj o preteklosti Zavoda in spominih najstarejših uporabnic in uporabnikov. Prijetno in umirjeno druženje se je nadaljevalo ob božičnem čaju in piškotih, ki so prispeli naravnost iz naše kuharske delavnice, ki se imenuje Sanjska kuhinja. Ni bilo težko razumeti zakaj.

Objavljamo izseke pogovorov s prejemnicami jubilejne nagrade za 40 let udejstvovanja v VDC INCE. Njihove zgodbe in spomini so pomemben delček v sestavljanki o rojstvu in razvoju našega Zavoda.

Mijina pripoved

»Zdaj sem že tok’ cajta v Incah. Zato sem sedaj dobila nagrado. So mi ploskali pa eden je na harmoniko igral. Na začetku (ob odprtju Zavoda, opomba) smo delali igrače pa marjetke. Bili so tudi Darko, Veronika, potem sem prišla jaz pa Franci. Malico smo nosili s seboj. Delali smo vse sorte: žavbo za noge namazat in tisto belo reč za nos.«

Pogovor z Nušo

Živijo Nuša. Letos si dobila nagrado, saj že zelo dolgo delaš v VDC INCE. Si bila vesela nagrade?
Nuša (kima): Kuverta. Gor piše Nuša M. V hiši (bivalna enota Naša hiša, opomba) sem povedala.
Kako je bilo v VDC INCE včasih? In kako je danes?
Nuša: Zdaj delam žebljičke pa kapalke.
Delaš v VDC INCE še kaj drugega?
Nuša: Telovadba. Rada grem.

Veronika o preteklosti in sedanjosti

»Ni nas bilo prav veliko, samo tisti, ki smo b’li. Tisti, ki smo dobili darila. Eni so b’li, ki so že umrli. Tisto smo delali, kar so rekli. Račke smo sestavljali, bolj take za otroke. Od začetka ni bilo drugega dela, pa smo to delali. Zdaj je boljše. Všeč mi je, ker nas je več in ker se lahko pogovarjamo. Všeč mi je, ker nas je čedalje več. Tudi na telovadbo hodim. Mi je dobro. Delamo počepe in s trakovi. Tudi tisto, ko se žogamo.

123