Med planiškimi skakalci

Objavljeno dne 20. mar, 2019 v Novice

(pogovor z navijači)

Obujanje spominov na sončen marčevski četrtek, ki smo ga nekateri zaposleni in uporabniki VDC INCE preživeli tik ob vznožju snežene kraljice začnem s Silvotom. Silvo tekom let ostaja en najbolj zvestih gledalcev in navijačev slovenskih skakalcev. Ogleda skokov se je udeležil že večkrat. V pogovoru poudari, da se je imel tudi tokrat zelo lepo. Kot vsi ostali, je navijal za Slovence, še najbolj za »ta starejšega Prevca«. Spomni se, kako je ta po pompoznem skoku elegantno pristal v dolini in nas pozdravil. Silvo rad navija, pravi, da je lepo. Posebej všeč mu je bilo, da smo imeli tokrat tudi slovensko zastavo in raglje. Tudi hrana ni bila od muh. Spominjava se toplih hod-dogov, pomalicanih v gneči osnovnošolcev, sladkih krofov, čaja in kavice. Zanimalo me je tudi, če bi Silvo prav tako želel poleteti v objemu Julijskih Alp. »Seveda ne«, me smeje zavrne. Vendar je pred časom sam zgradil svojo mini skakalnico in se kar s tekaškimi smučmi predajal različnim zimskim avanturam. Radovedna sem, kako si, kot zvest navijač, predstavlja življenja junakov Planice. »Podobna so, kot moje«, me preseneti Silvo. »Pijejo čaj, kavico, potem grejo pa skakat, tako kot grem jaz v delavnico.« Najbrž ima kar prav.

Andreja se je posebej razveselila, ko se je izletni druščini pridružil tudi njen fant. Tudi ona je uživala v vzdušju, ki ga je ustvarjalo skupno navijanje zbranih navdušencev. V navijanje tudi zares verjame: »Navijanje pomaga«, pravi, »Mi navijamo, skakalcem pa se fajn zdi.« Tako kot vsa dejanja, ki preizkušajo meje človeških zmogljivosti, tudi poleti za Andrejo ne minejo brez vznemirjenja in kančka strahu. Zašibijo se ji kolena, ko skakalci poletijo tako visoko, da je videti, kot da bodo »padli dol«. Njihov eleganten pristanek ji je morda prav zato v posebno zadovoljstvo. O planiški izkušnji se Andreja pogovarja tudi s prijatelji, sama pa ima raje športe trdno na tleh, kot sta balinanje in badminton. Kar se tiče skakalcev, Andreja ostaja navijačica. Še posebej trdno bo stiskala pesti za brata Prevc. »Njihov dan mora biti naporen«, razmišlja Andreja. »Le kje vadijo?«

Aleš je planiško vzdušje občutil na prav poseben način: skozi objektiv fotoaparata. Le na katere podrobnosti mora biti pozoren fotograf, da ujame trenutek, ko let skakalca odseva tako njegovo gracioznost kot tudi njegovo odločnost? »Kot fotograf sem pozoren na veliko stvari«, pravi Aleš, »še posebej na odriv in pristanek.« Užitek mu predstavljajo predvsem visoki skoki. Tudi sam bi si želel tako skakati in že ob misli na to mu začne srce hitreje biti. Vendar pravi, da bi bil sam morda »preveč divji« in bi težko dosegel zbranost, ki jo skakalci potrebujejo za odriv v pravem trenutku. Zaveda se, da moraš imeti za dobre polete »nekaj ne samo v nogah, temveč tudi v glavi.« Najraje ima avstrijske skakalce, od Slovencev pa Petra Prevca. Navijanje je zanj užitek, še posebej takrat, ko »gre našim dobro«. In kadar jim ne gre tako dobro? »Je bolj žalostno«, pravi Aleš, vendar se zaveda, da to ni razlog za potešitev navijaške vneme. In zato bo še šel v Planico.

planica